Življenje z insulinsko črpalko Spirit Combo

Pa je za mano tretji maraton na tej progi in v bistvu se je lepo vračati sem, ker tukaj sem pred tremi leti odtekel tudi svoj prvi maraton. Spomini  pridejo na površje in sem se rad spomnil zanimivih trenutkov iz mojega prvega maratona, ker to ti ostane in rek, da prvega ne pozabiš nikoli, zelo drži.

Kazalo je, da bo tudi vreme zelo podobno kot pred tremi leti, ampak se je v zadnjem hipu naredilo lepo jutro brez oblačka in vedel sem, da bo sam tek zaradi  tega malo bolj naporen. Če bi samo to bilo bi še šlo, ampak veter je bil še bolj zoprn in na momente res nisi vedel, kam bi se skril, da te ne bi prepihalo.

Seveda se pozna, da imam že kar nekaj izkušenj iz maratonskih razdalij, ker ta je bil številka 16 in sem tokrat potoval sam v družbi prijateljev, kar je Erika imela nujno pot na morje. Logistika je bila zreducirana na pas in sem vse kar sem rabil, tovoril s sabo, kar niti ni bilo slabo, ker si lahko hitro ukrepal na podlagi poslušanja svojega telesa.

Z mano je bil tudi Primož, ker sva se odločila, da bova skupaj tekla maraton, ker v dvoje je lepše in predvsem sem mu bil na nek način vodič, ker je prvič bil tukaj in proge še ni poznal. Plan je bil da prvi krog obrneva malo pod dvema urama, ker tiha želja Primoževa je bila tudi končni čas pod štirimi urami.

Prvi krog sploh ni kaj opisovati, ker itak sva se ustavljala na vsaki okrepčevalnici in pila vodo, ker sem vedel, da ne smeva dehidrirati, ker to je prvi pogoj, da končaš maraton. Seveda sva morala imeti še sladkor pod nadzorom, ampak to je že višja matematika in predvsem izkušnje ti pomagajo, da je zadeva pri meni zreducirana na minimalni napor, ker imam v glavi vse možne scenarije. 

Bi pa omenil, da sva v prvem krogu dohitela predsednika Boruta Pahorja, ki se je v družbi štirih varnostnikov podal na polovičko in sem izkoristil priložnost ter ga vljudno ogovoril in povabil  novembra, ko praznujemo svetovni dan diabetikov, da se pridruži sladkorčkom na priredivi, kjer bomo tudi tekli in hodili in promovirali zdrav življenski slog. Sem pa hitro ocenil, da letos ni dobro pripravljen, ker ponavadi je bil hitrejši.

Obrat se je hitro bližal in spet se mi je zgodilo, da so mi kocine šle pokonci, ker filing na obratu je res vreden nekaj več in ga priporočam vsem polmaratoncem, da ga enkrat v prihodnosti izkusijo. Tukaj je imel Primož postanek pri Alenki in svojih otrocih in prav prijetno je bilo poklepetati z njim in obnoviti zaloge.

Seveda smo navijače hitro zapustili in se podali po ravnicah v nov krog in tu pride do izraza še kak druga vrlina, kot pa sam tek. Veter v drugem krogu je bil še močnejši in sonce je tudi dodalo svojo moč in kombinacija je bila res ubijalska, če nisi navajen na te razmere. Že to, da nisva srečala vodilne skupine v prvih 3 km drugega kroga mi je dalo jasen signal, da imajo tudi najhitrejši težave z vetrom. Mene niti ni motilo preveč, ker sem se počutil odlično, ampak sem opazil, da Primoža počasi pobira.

Seveda bi lahko šel hitreje, ampak sem se odločil, da prijatelja ne pustim na cedilu, ker sem vedel, da nama je bolj pomembno, da končava maraton, kot pa da se zgodi kaj nepredvidljivega. Naprej je slo bolj počasi, ampak to niti ni bilo pomemno, ker sva se tudi veliko pogovarjala in sem mu poskušal razložiti, da ima vsak maraton nekaj specifičnega v sebi in je odvisno od malenkosti, kako se boš počutil na progi.

Na najbolj izpostavljenih mestih, sem mu bil tudi pravi zajček v smislu veterne zapore, ker je tekel za mano in je bil zanj vsaj za malenkost lažji tek, kot pa če bi sam bil.

Sledil je še zadnji kilometer in tu že veš, da te nič ne ustavi, ker itak so že prijatelji ob cesti in navijajo, kot nori za vsakega maratonca in to ti da dodatno enegijo, da te kar iztreli v cilj, pa čeprav mislilš, da ne moreš več koraka narediti.

Zmagala sva oba in mislim, da je Primož še večji zmagovalec, ker boriti se s sabo v takih pogojih je res nekaj posebnega in sem vesel, da sem mu vsaj malo olajšal njegove muke, ker v cilju je bil v objemu družine takoj drugi človek in sedaj vem, kaj ga je gnalo v cilj.

Seveda je sledil še after party razvajanja s prijatelji tekači in smo začeli z dobro hrano ter pijačo in nadaljevali s kopanjem v bazenih in to je bila pikica na i včerajšnega druženja.

Včerajšni tek je pa bil zadetek v žilo, ker kljub blatu, vodi in drsečim kockam se nismo dali in smo vseeno uživali na polno. Skupaj z Igorjem, Andrejem smo ponovili lansko zasedbo in edina razlika je bila, da smo lani "crkavali" od vročine in za letos nam je narava preskrbela skoraj "blatni" potop. 

Pred štartom sem imel samo dilemo kaj obuti, ker sem vedel, da bo vzpon na Urh in tek po Golovcu pravi trial tek in bo blata ter vode do kolen...... Odločil sem se za goratex mebrano, ker sem hotel imeti  superge suhe od znotraj, če bom že na zunaj, bil kot pujsek......

Prvi del po mestu je bil čisto po planu in tempo je bil celo malo hitrejši, kot je bil predviden, ampak ves čas je malo rosilo in se ni dalo iti počasneje. Seveda smo pa že na travniku pri Svingi (most na zahodni obvoznici)  ugotovili, kaj nas čaka čez par km, ko se bomo zapodili v hrib....

Tistih 400 m je bilo bolj podobno lovljenju ravnotežja, ker kamor si stopil je bilo fino blato, kot bi Evrokrem namazal na kruh  in to tako, da ko si stopil v njega te je kar prisesalo in si imel občutek, da imaš magnete na nogah in je spodaj železo, namesto travnika. Seveda je drselo, kot pr norcih in je bilo veliko smeha, ker smo se lovili, kot bi prvič obuli superge....

Veselica se je začela, ko smo prišli do Urha in tu je bilo res noro.... Na začetku si še malo pazil, kje tečeš in smo se izogibali največjim blatnim lužam, ko pa si prvič dobro zajel blato in ti je vzelo korak, da si skoraj telebnil na nos....ti je pa bila glavna skrb, da živ in brez poškodb, prideš nazaj v civiliazacijo.

Bilo je  9 km  lovljenja ravnotežja in na momente je bilo res smešno, ker nisi vedel ali bi se smejal ali jokal. Seveda si bil z vsakim dodatnim kilometrom bolj umazan, ampak pogoji so bili za vse enaki in to je bila dodatna brezplačna popestritev.....

 Čas na koncu je pokazal, da smo bili več, kot 5 min hitrejši od lani in to je bilo prijetno presenečenje, ker moja tekača sta bila izvrstna in sam sem imel zadnjih 9 km blazne težave s cukrom , ker je bil prenizko (3,5 do 4,0) in ga nisem mogel dvigniti.  Tempo je bil temu primiren in sem se bolj vlekel čez Golovec, kot pa tekel....

Čeprav sem dodal dovolj OH, se mi je prebava na nek način ustavila za 25 min in sem šele v zadnjem kilometru začutil, da se mi vračajo moči, ker cuker v cilju je bil 6,4. Mogoče je bila napaka na Orlah, kjer sem dodal pol banane, ki je bila zelo zrela in mi je obležala v želodcu. Bil je skoraj prazen, ker sem do takrat užival samo tekoče OH in sem imel občutek, da je spodaj kot ena kepa, ki noče iti naprej. Zanimiv je filing, ko glava ve, da greš lahko hitreje in telo tega ne dovoli, ker nima dovolj moči....Lahko bi šel hitreje, ampak sem vedel ,da moram biti strpen in nikamo hiteti, oziroma prehitevati dogodkov. Vse se zgodi z razlogom in to je bila nova učna lekcija v mojem življenju diabetika-tekača.

 Skratka kljub tem težavam sta me sotekača počakala in smo skupaj pritekli v cilj, ker na tem teku šteje tudi tovarištvo in pomoč najšibkejšemu členu. Vsi za enega, eden za vse !

Goveja juha v cilju je bila prijetna popestritev tega svežega in hladnga dne, ker smo se prijetno pogreli ob njej. Seveda moram omeniti tudi čofotanje po lužah ob sprehodu do avta  in tu smo bili kot majhni otroci, ker smo morali superge vsaj malo oprati.... da ne omenjam, da smo bili blatni dobesedno do riti .....

Včeraj je bil prijeten dan, ker smo ga zaključili v prijetni družbi prijateljev tekačev ob dobri hrani in seveda smo si privoščili tudi hmeljev napitek, ker po taki avanturi si ga pa verjetno zaslužimo. V soboto so pa že Radenci in nov maratonski izziv, ki bo že 16 v moji tekaški karieri.

Hvala fotografoma Tomažu in Leonu in upam, da nista jezna, ker sem si sposodil njune fotke.

Čeprav sem rekel, da po Sežani ne bom tekel več mokrih treningov sem obljubo že teden kasneje prelomil. Ponudba Polžje sekcije za cel krog PST je bila preveč mamljiva in sem se dal prepričati, da grem z njimi. Seveda sem moral malo prilagoditi štart, ker sem imel že ob 12 uri velikonočno kosilo pri mami, kjer se zbere družina in vnuki in to ni dobro izpustiti.

Štartal sem ob 6.30 od Erike iz Dravelj in ker imam do Fužin 14 km sem računal, da bom ravno okrog 8 ure ujel ostale, ki so imeli štart tam. Že samo vstajanje in pogled v temno jutro mi je dal vedeti, da bo to moker dan in ko sem pomolil glavo ven sem ugotovil, da je res grozno vreme in sem si rekel, da sem malo norca, da grem danes tako dolgi trening.

Obljuba je obljuba in nisem hotel izpasti pussy in sem naredil temeljite priprave, ker sem moral s sabo tovorit OH v tekoči obliki, mobitel (če pride do poškodbe), insulin (za dodajanje med tekom) in seveda merilec KS. Kup nujnih pripomočkov, ki so za diabetika obvezni na takih večurnih treningih.

Zaradi prestavljene ure sem štartal v temi in čeprav sem mislil, da me bo dež motil sem hitro ugotovil, da sploh ni tako moteč faktor. Težave so povzročale luže, ker jih zaradi teme nisem videl in sem že v prvem kilometru trikrat na polno zajel vodo. Še dobro, da sem imel goratex mebrano in so bili prsti še suhi, ampak do konca je moča naredila svoje in nisem kasneje več pazil, kje tečem.

Po pričakovanju sem tekel ta del čisto sam in edino pri kasarni v Mostah je bilo malo bolj živahno na PST, ker so imeli vojaki jutranje razgibavanje. Kolikor sem videl so bili disciplinirani in so v koloni dva po dva izpolnjevali ukaze nadrejenih. Seveda so bili v vojaških suknjah in premočeni do kože, ampak vojska je vojska in morajo to vzeti v zakup, če hočejo biti pravi vojaki.

Bližal sem se že Fužinam in po planu naredil prvi del ter ujel čakajoče sotrpine, ker ta del sem šel okrog 5.50 na kilometer, kar je bilo glede na razmere skoraj prehitro. Sledilo je obvezno merjenje KS in tu je bil prvi šok, ker je bil cuker 14,5. Zjutraj je bil cuker 6,9 pojedel čokoladico 15g OH in dodal 2 E insulina, ampak zgleda, da se je nekam izgubil, kar je posledica hladnega jutra.....

Dodal korekcijo 5 E, ker je bil pred mano vzpon na Golovec in med vzponom pli tudi tekoče OH iz bidona po požirkih. Samo počutje je bilo čisto normalno in nisem imel nobenih trdih nog in edino kar sem opazil so bile boleče zadnje ahilove tetive, ker se je poznalo, da imam pretrde superge na nogah.

V družbi je bil tek malo bolj počasen, ampak itak nisem imel plana za podiranje rekorda, ker to je bil v bistvu  moj prvi tek čez 30 km letos. Sledilo je presenečenje na Barju pri Sabini, kjer nas je pričakala založena okrepčevalnica, ki bi lahko bila vzor tudi za kako drugo tekaško prireditev. Druga meritev je bila tukaj in cukermeter je pokazala 9,5, kar je pomenilo, da bo do konca sladkor še padal in bo v idealnem območju. Seveda so bili kanali z vodo že zelo polni in še dva dni dežja in se lahko ponovijo poplave izpred dveh let. Pot je bila čedalje bolj pod vodo in itak je bilo vseeno kje si tekel, ker voda je že premočila vse, kar je nepremočljivega na tebi......

Pri Agrotehniki smo morali čez tire, ker je bil podhod pod vodo in že je sledil vzpon po stopnicah na Brdo in že smo se bili v Kosezah in tukaj sem opazil nove fitnes naprave na prostem,. Seveda sem jih moral preizkusiti, da vidim ali imam še kaj moči po 30 km.....

Bližali smo se že Celovški, kjer sem svoje sotekače zapustil in od tu sem imel še 1 km do Erike doma in ta del sem  malo pospešil, ker me je začelo zebsti.

34 km se je nabralo danes in edina posledica so premraženi udi, ker skoraj 3.40 ure tekanja po moči pusti določene posledice. Sledilo je tuširanje in to je bil  pravi balzam za telo.....

Sladkor v cilju 4,6 in to je super ker se pozna, da znam predvideti in pravilno dozirati potreben insulin, če KS ni v željenem območju. Edina težava bo hoja po stopnicah, ampak nekaj me mora boleti, ker drugače bi rekel, da sem še sončil med tekom.....

Sedaj pa res upam, da bo sonce naredilo selekcijo s temi oblaki, ker jih je absolutno preveč. Hvala sotrpinom za druženje, ker to bo treba ponoviti.